Premišljenost namesto drznosti: Pogovor s Hano Karim

Hana, vaši izdelki so narejeni iz gline, materiala, ki je povsod okoli nas, pa so vendar nekaj čisto posebnega. S kakšnim postopkom obdelave jim vdahnete življenje?

Vsak izdelek se začne s kepo gline, ki jo stehtam in zamesim, podobno kot bi pekla kruh, nato pa še razvaljam. Moj proces dela se razlikuje od običajnega, ker ne uporabljam lončarskega vretena, ampak samo kalup, rezilo in roke. Vsakemu izdelku določim osnovno obliko; postal bo bodisi pladenj, krožnik, skleda ali kaj drugega. Nato pa vse izdelke nekaj časa sušim pri sobni temperaturi, dokler niso popolnoma suhi. Če je hladno in deževno, se lahko sušijo tudi deset dni, če je premrzlo pa celo popokajo. Ko so izdelki popolnoma suhi, jih lahko dam v peč na tako imenovano biskvitno žganje. Iz nje pridejo porozni, torej prepuščajo vodo, zato jih je treba premazati. Na svojih izdelkih barvno glazuro nanašam samo na notranjo površino, zunanjo pa pustim surovo v barvi gline, ker me ta material zelo zanima in ga rada kombiniram z barvami notranjosti. Prazne puščam tudi robove, s katerimi rišem organske oblike in poudarjam kontraste. Premazani izdelki gredo še enkrat v peč, čez dva dni, ko se peč ohladi, pa so končani. Glina je medij, ki zahteva veliko potrpežljivosti. Proces dela je zapleten in dolg, poleg tega pa še fizično naporen. Zato mi po poškodbi roke pri njem pomaga moj fant, ki je tudi moj sodelavec.

Ravno zaradi kontrasta med zemeljskimi toni gline in barvitimi glazurami so vaši izdelki prave umetnine. Kaj vas navdihne, da jih enkrat obarvate modro, drugič živo rdeče?

Zanimajo me odtenki, ki imajo globino, ki me presunejo. Najraje imam žive vibrantne barve - odtenke rumene, zelene, modre, rdeče. Včasih jim dodam tudi kakšen klasičen bel krožnik, da malce nevtraliziram vso to energijo. Ampak moja bela nikdar ni povsem bela. Vedno ima nekakšen podton, skoznjo pa seva tudi glina. Zelo uživam v trenutkih, ko odprem peč in zagledam uspešne preizkuse novih barvnih palet, ko se je naveličam, pa spet iščem nove. Opazila sem, da sem kolorit svojih izdelkov prevzela po svojem očetu, ki je prav tako zelo izrazit kolorist. Odraščala sem obkrožena z njegovimi slikarskimi deli in ga opazovala med ustvarjanjem. Zato so mi blizu turkizno modra, peščena in druge barve, za katere moraš biti malce predrzen.

Kako to, da ste za medij svojega umetniškega izražanja izbrali glino, ki je tako krhek material, hkrati pa so najstarejši ostanki človeštva ravno koščki keramike?

Glina je res material, ki je z nami od samih začetkov človeštva. To starodavno rokodelstvo je tako preprosto, da ga do danes nismo skoraj nič izpopolnili. Za primer vam lahko dam tehniko ščipanja, pri kateri lahko iz kroglice gline le z dvema prstoma oblikujemo skodelico. S ščipanjem znajo skodelico narediti otroci in odrasli brez kakršnegakoli predznanja. In to že več tisoč let. To se mi zdi fascinantno. Poleg tega pa je ščipanje gline najboljša meditacija, kar jih poznam.

Oba vaša starša sta umetnika. Je bila to spodbuda tudi za vaš ustvarjalni razvoj?

Mama Silva je res multitalent. Zelo zgodaj se je začela ukvarjati s keramiko, poleg tega je še slikarka in ilustratorka. Oče je veliko bolj osredotočen na slikarstvo, čeprav se tudi on včasih loti keramike. Od majhnega sta me vzgajala, da je kultura pomembna in da je lepo, če je umetnost prisotna v življenju, spodbujala pa sta me tudi pri lastnem ustvarjanju.

Tudi vi svoje umetniške veščine delite z novimi generacijami ustvarjalcev. Kako pomemben se vam zdi prenos znanja za kakovost in razvoj vašega področja dela?

Keramika je trenutno globalni trend, zato je morda prišlo do razvrednotenja znanja in kakovosti, nad čimer sem kar malce razočarana. Še preden se je njena popularnost tako razmahnila, sem imela priložnost v atelje povabiti nekaj čudovitih mladih žensk, ki so bile na nek način moje vajenke, zdaj pa jim lahko z veseljem rečem tudi prijateljice. Ko si v poslu tako dolgo kot jaz, se lahko ujameš v določene vzorce in rutino in pozabiš gledati z drugih zornih kotov. Poleg posredovanja znanja in lepih spominov, so mi te mlade osebe, ki sem jih gostila in učila v svoji delavnici, zelo pomagale osvežiti moje ustvarjalne ideje.

Znamko in podjetje ste ustanovili zelo mladi. Kako svoje ustvarjalno delo usklajujete s podjetniškim?

Začela sem pri 25 letih, takoj po končani Pedagoški fakulteti. Če ne bi poizkusila, ne bi nikoli vedela, da bom tudi v poslovnem aspektu našla prijeten izziv. Veliko ljudi meni, da se umetniška in poslovna plat izključujeta, jaz pa mislim, da je na obeh področjih koristno imeti znanja in izkušnje. Od staršev sem se naučila, da je umetnost trdo delo, da ustvarjalnost ne pade z neba in da je v poslovno uspešnost treba vložiti veliko truda. Če se želiš s kulturo preživljati, se mora ves ta trud tudi pokrivati in obrestovati.

Je tukajšnje okolje spodbudno za mlade ustvarjalce?

Na začetku poslovne poti mi je bila v veliko pomoč podpora državnih programov za spodbujanje mladih umetnikov. Omogočili so mi tudi enomesečno umetniško rezidenco v Londonu, ki bi bila v lastni režiji zame nepredstavljiva. Hkrati pa se mi zdi, da dajemo premalo poudarka izobraževanju bodočih umetnikov in oblikovalcev na področjih kot sta trženje in poslovanje. Zelo sem vesela, da so je v zadnjem času odprla možnost neformalnih izobraževanj, a je to še vedno prepuščeno predvsem iznajdljivosti posameznikov. Sama sem imela srečo, da sta starša podpirala mojo odločitev za umetnost, ne da bi me poskušala preusmeriti v kakšno tržno uspešnejšo panogo. Ko sem jima povedala, da bom svoj atelje odprla v Ljubljani in zanj plačevala najemnino in stroške, sta bila tega celo vesela. Starši nekaterih mojih kolegov so bili odločno proti takšnim podvigom. Takšni karierni koraki ne bi smeli biti drznost, ampak premišljena odločitev o tem, kako se boš preživljal iz meseca v mesec z znanji marketinga, trgovanja in ekonomije. Sicer pa mislim, da je Slovenija kot umetniški trg še vedno zelo majhna in da se je za uspeh treba ozirati tudi po tujini.

Z vašimi čudovitimi izdelki vam je uspelo prodreti na nekaj pomembnih tujih trgov, med katerimi so tudi Kanada, Švica, Avstralija, Singapur, ZDA in Velika Britanija. Koliko truda ste vložili v to?

Pravzaprav sem imela srečo. Strank v tujini nisem iskala načrtno, samo Instagram profil sem vzpostavila v času, ko je bil to še zelo odmeven medij za predstavljanje fotogeničnih oblikovalskih stvaritev. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom svoje delo lahko v celoti posvetila keramiki in da bom imela stranke s tako različnih koncev sveta. V tujini se zavedajo, da so ročni izdelki luksuz in so zato zanje pripravljeni plačati višjo ceno. Zaradi tega se ukvarjam tudi z načrtovanjem, logistiko in izvozom, kar je zame povsem novo. Večino izdelkov zdaj delam po naročilu, saj trgovine v tujini odkupujejo celotne kolekcije. Zame je to zelo navdušujoče, a si želim tudi malce več časa za eksperimentiranje.

Razmišljate o prihodnosti znamke in njeni rasti, ali vam ustreza obseg dela, ki ga zmorete sami?

Vsak izdelek, ki nosi moje ime, še vedno oblikujem, izrežem in pobarvam jaz, čeprav že dolgo ne delam več sama. Na neki točki sem morala razmisliti o načrtih za prihodnost. Naj Hana Karim ostane ekskluzivna znamka z omejenim številom izdelkov vsak mesec, ali naj z večjimi nakladami vstopim na večje trge. Odločila sem se za širitev in za selitev v nov atelje, ki bo imel 100 kvadratnih metrov več kot moja trenutna delavnica. Zelo se veselim tega, da se ne bom več spotikala ob škatle in orodje in da bom imela dovolj prostora za odlaganje stvari. V načrtu imam tudi kaj več kot le namizno keramiko - rada bi slikala.

Kaj vas navdaja z navdihom? Od kod črpate energijo za ustvarjanje?

Navdih navadno pride takrat, ko ga najmanj pričakujem. Iz narave, arhitekture, drobnih trenutkov. Velikokrat pa gre samo za nadgradnjo veščine. Ko se z nečim ukvarjaš dlje časa, po nekaj letih opaziš večjo dovršenost v izdelkih, čeprav jih izdeluješ po istem postopku. S pridobljenimi spretnostmi in poznavanjem materiala se ti odpirajo številne nove možnosti. Ne le v keramiki, tudi na vseh drugih področjih.

Prihajate iz Vipavske doline, atelje pa imate v Ljubljani. Se pogosto vozite na tej relaciji?

Velikokrat si sposodim mamin atelje v Ajdovščini, zato sem pogosto na poti. Z novim Macanom, ki sem ga imela priložnost preizkusiti, je bila ta izkušnja malce drugačna kot sicer.

V kakšnem smislu je vožnja z Macanom drugačna?

Macan ima čisto novo dimenzijo udobja, kakršne prej še nisem izkusila. Svoj telefon sem z avtomobilom povezala prek bluetootha in si zavrtela najljubšo pesem. Zvok me je popolnoma prevzel, zato sem si zavrtela še celo svojo playlisto. Naravnost osupljivo je, kako dobro se sliši.

Glede na to, da ste umetnica, vas moramo povprašati še po obliki novega Macana.

Navdušena sem. Več časa, ko prebiješ v Macanu, bolj opaziš, kako premišljeno je oblikovana vsaka malenkost. Zunanjost in notranjost se popolnoma skladata. Tudi glede varnosti sem imela ves čas občutek, da se mi nič ne more zgoditi. To namreč ni avto, v katerem izgubiš glavo in postaneš objesten, ampak te na nek način spodbuja k preudarnosti. Zdi se mi, da bi bil lahko odličen družinski avto, lahko pa je tudi zelo seksi. Ima veliko metamorfoz.

Ali razmišljate o ljudeh, ki uporabljajo vaše izdelke in o tem, kako jih uporabljajo?

Velikokrat. Takoj, ko v roki držim kepo gline, razmišljam o tem, da bo na koncu svoje poti ta krožnik pri nekomu doma. Da bom z izdelkom, ki ga pravkar ustvarjam z lastnimi rokami, vstopila v intimo domov po vsem svetu. To je izredno razburljivo, hkrati pa me navdaja s ponižnjostjo, saj sem zelo hvaležna ljudem, ki z nakupi podpirajo moje umetniško delo.